»Nekoč so miličniki res čuvali demonstrante. Pištole niso smeli imeti s sabo. Prvič, ko sem videl specialce, so bili prav smešni v primerjavi z današnjimi, zdaj imamo robokope, viteze, opasane v plastiko.«

»Tone Stojko, samoiniciativni garač, je bil s sprva skromno, nato pa z vedno bolj sofisticirano fotografsko opremo, obvezno prenosno lestvijo in izjemnim občutkom za sosledje dogodkov vedno znova na pravem mestu. Tudi takrat, ko je med množico protestniških transparentov v objektiv svojega fotoaparata ujel tistega z napisom Naša jeza je brezmejna.«

»O tem priča orjaški opus gledaliških fotografij Toneta Stojka.«

»Ni kaj čakati, Stojko nas bo že našel, kot nas je zadnje pol stoletja.«

»Jaz fotografiram že od leta 1968 in včasih je bilo tako, da so miličniki ščitili protestnike, danes je pa tako, da so policaji napadali protestnike.«

»Vedno sem čustvoval z zatiranimi. Punk sem doživljal kot eno od epizod razvoja mojih dokumentarnih fotografij, protest proti družbenim omejitvam tistega časa.«

»Vzpostavljena je rdeča cona, ljudi, potem ko so pač potrjeni, da so pozitivni, namestimo v rdečo cono, oddelki, kjer so bili odkriti, pa so siva cona.«

»Demonstracije fotografiram že dvainpetdeset let in še nikoli nisem doživel česa podobnega.«

»Tip, ki je verjetno končal v tuji postelji in mu je zdaj nerodno priti domov.«